Pa mestjanje, že od nekdaj malo bolj ošabni ko navadni ljudje, niso mu bili nič po volji, ker niso hoteli nič kupovati od njega. Zato jim pa tudi naš možec ni bil posebno prijatelj ter celo ni hotel v gori prenočiti, čeravno je bil star Višnjan tako prijazen, da ga je opomnil, naj nikar ne hodi v pólmraku in sam čez hosto in klanec Stehán, ki se na severni strani višnjanskega mesta vzdiguje in je zavoljo svoje samotnosti in obraščenih hribcev potniku neljub, že kar hodi čezenj. Črtek je na to opombo namežiknil, z ramo pomajal, pomislil pak rekel: »Veste, vi očanec višenjski, kdo ima moje življenje in moj denar v rokah?