Rojar ni mogel do konca poslušati, kar so mu potem zvesti služabniki o domu pravili. Čutil se je od dolgega pota, premraženja in bridkih skušenj poslednjega časa tako polomljenega, da se ni mogel več na nogah držati. Ko je prepovedal hlapcem, da ne smejo pred jutrom razoznaniti njegove vrnitve, in ko se je prepričal, da sta krčmarica in vse storila, kar je bilo potreba ubogemu otroku, kateri tudi potem, ko je malo k sebi prišel, ni precej spoznal očeta ‒ ulegel se je, proseč, naj bi ga še vsaj nekaj časa ohranil bolezni, o kateri se mu je bilo po pravici bati, da se po tolikem dušnem in telesnem trpljenju povrne, tem bolj, ker še popolnoma ni bil zdrav.