Na mahu pod smreko pak je čepela uboga deklica še otročjih let, grajska hči. Solze so ji bile zmočile lice in lahko obleko; vendar, ko je noč razgrinjala čedalje bolj črna krila, ni moglo révšče že več jokati, le zdaj pa zdaj je zaihtelo, s sla bim glasom ljudi klicalo, zlasti očeta. Mlade ročice so vedno bolj plave prihajale in tresla se je vsa od mraza ko šiba na vodi.