»Neki kranjski gospod precej daleč od nas ‒ jaz bi vam lahko z imenom povedal njegovo graščino, pa saj ne veste, kje je ‒ ta je bil tako pameten, da se je šel vdrugič ženit, čeravno je bil, kakor se govori, že postaren. Vzel je še celo mlado ženo in ni mislil, kaj pravi govorica, da staro in mlado ne gre v eno malho. Žena ga ni marala dosti in, ko je turški boj vstal to poletje, silila ga je nad, češ naj stari ostane na bojišču.