Poslednjih štirinajst dni ga celo več ni bilo k bolniku, ko je videl, da ni nevarnosti več in da ga bode natura sama popolnoma zacelila in ozdravila.
Kakor vsak novo ozdravljeni človek, tako je tudi Rojar z veseljem kakor vnovič rojen ogledoval nebo in živahno okolico, vendar so to veselje kalile druge misli, ki so mu nehote in vedno silile v glavo. Mislil je na dom, na ženo, na otroka in ‒ morda na svojega pobojnika.