Na nerodnih, pol obtesanih in bornem skladu kakor tudi na luknjati slamnati strehi se je videlo, da so bili stanovalci tega pohištva že iz starodavnosti ubogi, nepremožni ljudje, ki od roda do roda niso drugega prosili kakor »daj nam vsakdanji kruh, za drugo bomo že potrpeli in prebili do smrti«. Konec hiše je bil prislonjen s protjem opleten hlev, v katerem je stala marogasta stara krava in nekaj koz, nad njim pak je bil oder, obilo z mrvo, in to je bilo vse blago revne družine. Hišica je stala na jako prijetnem kraju.