Od dne do dne so bolj ginile rdeče rožice z dekličinih lic, tako da je stari služabnik, kateremu se je smilila, dostikrat z glavo majal in nevoljen nekaterim svojim tovarišem pravil, da današnji dan ljudje nimajo nič srca in da, če bo tako šlo, mora nazadnje uboga zapuščena in zametovana hči rajnkega gospoda še konec vzeti. »E, da bi bil rajnki gospod tako vedel, da se bo po njegovi smrti otroku tako slabo godilo, nikdar se ne bi bil dal ubiti, ampak, če jih je trideset nadenj prišlo, bil bi jih rajši edenintrideset potepel in pognal,« rekel je stari Tonetu, svojemu prijatelju, na uho. »Menim!« odgovori.