Plaho se ozre okoli. Posluša ‒ daleč je bila gozdna tihota, še ptice in sapice so bile obmolknile, kakor bi jih bil strah prevzel grozovitega črnega naklepa, ki se je zbudil v mladeničevih prsih. Ozre se na spečega svojega dobrotnika, divje mu zasije oko, roka poseže po meč in srdit šepeče med ustnicami: »Pač si presukan!