Debela hraščina je rastla okoli in okoli in košate veje so molele na ozko kolovozno pot, po kateri sta se oba vojaka zdaj počasno, zdaj v lahkem diru dalje pomikala. Gladkopernate bukve so si v vetru šepetale, kako dolgo že ni bilo v gozdu slišati drugega ko cvileča kola kmečkega drvarja ali zamolkel korak temnega oglarja, ki je s sekiro na plečih mimo gredé skrivno Bogu potožil svojo revo, sužnost in nadložno pokorščino neusmiljenemu graščaku. »Tukaj bom jaz odjahal,« pravi Rojar in pokaže na lepo tratino pod hladnim gabrjem, kjer se je voda stekala iz skalnatega jarka in se zbirala v majhni lužici.