Marsikaka ženica je, blagoslov v srcu in na jeziku, izza ogla lesene koče gledala za jezdečima vojakoma, ki sta tudi pomagala, da so vraga odpodili in tako njeno domačijo in njeno dete rešili iz nevarnosti in pogube. Zopet tam ju je, domov jezdeča, videla mlada žena in solze so ji polile tožeče oči, kajti mislila je: »Če bode pač in kdaj pač se bode vrnil moj mož poročeni? Kaj bom reva vdova počela in kaj bode dete, nama rojeno, sirota počelo, ako so njega ubili!«