Tako je tudi mlinarica s časom utolažila se in nekoliko pozabila nesrečne in strašne smrti svojega moža, dasiravno je imela človeka v hiši, kateri jo je moral večkrat tiste strahovite ure v mlinu opominjati, namreč malega otroka, katerega je bil eden francoskih vojakov, pozabivši v košarici, tisto noč v mlinu popustil. Ker je bila dobra žena, smilila se ji je mala božja stvar in mislila je: najboljša molitev za dušni mir in pokoj umrlega, ali bolj prav, usmrčenega moža bode pač ta, če otroku, ki ga je sovražnik nosil s seboj, skažem največjo dobroto, da mu bom mati in ga kakor dobrega kristja na izredim. Tako je ostalo ubogo dete neznanih staršev v mlinaričini Ponkráčevkini hiši.