Tirtelj je potemtakem za prvega, kar je živel na kmetih, posamnim veliko dobrega storil, posojal in daroval. Veroval je pa zraven tega v hvaležnost in vrednost prejemkov. Poslušal je prav rad in veselilo ga je, če so ga možaki, mladi in stari, pri vinu hvalili, in ni vedel, da se mu za hrbtom nekateri smejó, da je neumen in da preveč lahkomiselno ravna s svojim ne preobilnim premoženjem.