Tako lepe čednosti in lastnosti ima, a nekaj jih sam utopi, nekaj mu jih hudobni svet odpravi ‒ lepo vero ima do samega sebe, svojih moči in svoje veljave, vero do sveta in njegove dobrote. Tako smo tudi Tirtlja pohvalili zlasti v dveh rečeh: prvič, da je bil dober rodoljub, drugič, da je na ženski spol veliko zidal in menil, da ga bo ena Evinih hčera prav prav srečnega storila. Njegovo rodoljubje smo že nekaj opisali, vendar se nam potrebno zdi tukaj nekaj še pristaviti, da bo častiti bralec našega moža drobneje poznal in utegnil razsoditi, kako je iz nadalje še razloženih dogodb prišlo, da je Tirtelj ves svoj demokratizem izgubil.