Ponkračev mali mlin je stal v odljudni dolinici pri majhnem potoku. Bilo je okoli devetih zvečer, ko je Ponkrác, kakih petintrideset let star mož, odprl, na vse strani po mesečni noči pogledal in potem, pomaknivši se nazaj, mlinsko zopet zaprl in dejal svoji ženi: », zdaj pa jaz menim, da bi že smela ječmena zasuti. Žive duše ni nikjer čuti; menda so že odšli francoski in hrvaški soldatje.