On je prav po besedi samo za narod živel, kajti drugega opravila ni imel. Pohajkoval je po kavarnah, časnike prebiral, kar jih je bilo poštenih, jezil se in klel na tiste, ki so nepošteni in grdé našo domovino, in kjer se je o politiki govorilo, govoril je vmes slano in neslano. Oči so se mu zasvetile, nekaj nebeškega svita mu je obsevalo obraz, kadar je kako pesem čul v čitalnici, kadar se je kaka ‒ četudi slaba, da le v narodnem jeziku ‒ igrala.