TIRTELJ POVEST IZ NAŠEGA ČASA I Jaz gotovo nisem kriv, da se je bil Tirtelj svojega življenja prenasitil in v Mehiko šel, kjer so ga demokratični divjaki do današnjega dne bržkone že na kako samotno drevo obesili, kakor jaz mislim in ‒ ko bi se greha ne bal, rekel bi skoraj ‒ kakor jaz upam. Zakaj če to pomlad kar naenkrat v svojo domovino nazaj pride in zve, da sem njegove skrivnosti v tej povesti v očitni svet porinil, ne vem, kaj bo zame. Pa naj bo, kakor hoče, odkrižam se strahu, ne želim mu smrti v Mehiki, naj pride srečen nazaj, če ni drugače.