»,« dejal je Ponkrác, ko se je usedel na panj svoji ženi nasproti in pipo tobaka napravil, », Janezek razodet spi; zeblo ga bo in zglavja nima nič. Vzemi moj tam s klina in odeni ga pa pod glavo mu kaj zatlači.« Skrbljivo je mati postregla spečemu sinu, kakor je mož veleval, in se zopet usedla v dve gubi.