In ko se je gospod počasi na svoje noge postavljal in klel iz globočine svoje duše, klel ves svet in samega sebe, sijala je z neba bistra polna luna na gospoda. In čeravno gospod ni bil tačas še poet in menda še dandanes ni, pove sam, če ga vprašaš, da je ta čas proti nebesom pogledal, z zobmi zaškripal in v trenutku, kjer ga je bilo vse pravo in sentimentalno domoljubje popustilo, govoril: »Nikdar več ne bom šel agitirat, če ne bom vedel komu in zakaj.« Vendar gospod ni popolnoma besede držal.