Stara teta vzame svojo luč in odhaja. »Jeli vas smem skozi hodnik spremiti, da vas ne bode strah?« vpraša še. »I, tako brez poguma nisem, ostanite, utegnili bi se po naših labirintih še izgubiti in do sem nazaj ne najti; res je mogoče; lahko noč.« Po teh besedah zapre ona duri za seboj in proti svoji mizi nazaj.