Ali glej groze, ob bregu na levi naenkrat stoji oni čudni Zobrov gospod s puško na rami ‒ in prestrašene kakor žabe v vodo, tako dekletca iz vode poskačejo, hlastno vsaka svoje pol obleke pograbi in, ko bi trenil, na drugem bregu v goščo zginejo. A ko se tresoč od straha prve oblečejo in prilezejo izmed gošče med perjem opazovat, ali je še mož pri vodi, ni ga bilo že nikjer, izginil je, strah pak je med mladimi pastiričicami ostal, več dni se niso upale kopat iti tam v tolmun v potoku med zelenim jelševjem. Drugikrat so mali pastirji, bosopeti in mršavi, a čvrsti volčjaški dečki, »svinjko bili«.