se pokloni. Ker zapazi na licu graščakinje izraz neke čudne vzrujanosti, dà, celo nekaj podobnega onemu hipu, ko ga je iz svojega doma zapodila, češ da ima nekovega oči ‒ sedaj mu to zopet na misel pride, ker se mu zdi, da ga gospa naravnost v oči gleda, kakor bi mu hotela isto očitati ‒ ne zdi se mu primerno, da bi on kaj rekel, in tako je nekaj sekund vladala tišina. »Zakaj mi niste precej tačas povedali vsega, kdo ste?« izpregovori naposled gospa s prisiljenim glasom.