Starec predstavi molčé, samo z roko dotično gibanje čineč, in nategne svoj stari, suhi obraz s svetlimi očmi na čuden neprijeten posmeh. se pokloni. Ker zapazi na licu graščakinje izraz neke čudne vzrujanosti, dà, celo nekaj podobnega onemu hipu, ko ga je iz svojega doma zapodila, češ da ima nekovega oči ‒ sedaj mu to zopet na misel pride, ker se mu zdi, da ga gospa naravnost v oči gleda, kakor bi mu hotela isto očitati ‒ ne zdi se mu primerno, da bi on kaj rekel, in tako je nekaj sekund vladala tišina.