»Le brž no,« oglasi se »inženir« in kmet pripreže, sede potem spred, gospod inženir zad in z ropotom drdra okorni voz čez predmestni tlak. Tu in tam kdo pogleda mladega, ličnega gospoda na takem prenárodnem vozu, tako da je bilo voženca skoro malo sram; zato je bil klobuk pomaknil čez oči ter si ni upal ni na levo ni na desno pogledati. Kmalu pak sta bila iz mesta; kajti kmet je brez pardona z bičem konjsko kožo strojil in s svojimi večkrat sešitimi vajeti po kobiličinem hrbtu energično pritrkaval, da bi ‒ kakor je rekel ‒ »prej grajskega došel«.