»Dr. Zober tu! Ah!« začudi se kakor prestrašena teta, a, bolj obrnjen k mladi Lini, govori dalje: »Sicer pak se srčno zahvaljujem gospicama za njun prijazni trud in odlikovanje moje osebe, kakor tudi prosim milostivi gospé izročiti mojo najtoplejšo zahvalo za vljudno vabilo, a obžalujem, da ga ne bodem mogel porabljati, ker od danes v tem kraju nobenega stanovanja več ne potrebujem, odhajam namreč proč.« »To pač ni lahko verjetno, gospod.