Koliko ljubezni polnih src nima kam iztresti svojega izobilja, nima kam obrniti bogastva tega morda edino plemenitega in blagega na materialistični zemlji! Ali, da se realist k prozi vrne, koliko samcev in samic ostane »tako«, samo ker je manjkalo prilike, slučaja ali naredbe, da bi se bili zavezali. Tako bi bil tudi naš gotovo po svojem odhodu iz in od Pražanka proč kmalu iz misli pustil gospico in niti ne s Prešernovim dohtarjem za slovo pel: Naj teko ti mirni dnevi, Bog ti živi teto staro.