Res ima človek polno skrbi, tja čez ušesa, ali delati se mora.« je hotel nekaj vprašati, a stara Senčarica naglo vstane in smejoč se pravi: »Oj, oj, gospod, glejte, kako govoriva, kakor bi bila sto let že znana in prijatelja. In vendar sva bila še pred eno uro tuja.