Neče majhno počasi voziti, ta lesena cokla grajska!« huduje se Liščev voznik, ki je bil od slavne občine volčjaške poslan v mesto, da zemljemerca pripelje. Res je bil prej omenjeni koleselj že daleč pred njima na cesti, zavit v belega prahu, in »« je omagovala, obupavši doteči več grajskega, ali bolje, njegova dva konja. Z glavo skesano v tla cincajoča, začela je le počasi in počasi naprej migati, dokler ji zopet bič ni jel kože strojiti in je nov zalet poskusila.