»V Zobrovo kočo!« odmevalo je od vseh strani, torej je morala biti ta misel srečna. »Po pojdi!« veli župan in kmalu pride še en kmet, ves prtnen in okoren. Razodenejo mu veliko zadrego, v katero je prišel, torej naj da ključe od Zobrove koče, ker tam je gosposka postelja, politirana miza in kar je treba; stenic pa tudi ne bode, ker starega Zobrovega doktorja že dve leti ni bilo doma.