Sicer nisem potreboval od njega ničesar, zabavati ni posebno znal, včasih me je celo razžalil, nikdar kaj ljubega izkazal mi, skratka: jaz ne razumem sedaj, kako je mogoče bilo, da sem bil temu človeku tak prijatelj, kakršen more le mladosrčen človek biti. Bil je telesno idealno lep človek, visok, črnolas, obraz brez graje. Morda sem veroval v izrek, o katerem sem, to seveda kasneje, tudi v njem in še brezštevilnokrat sicer izkušal, da je največja laž ‒ namreč, da v lepem telesu prebiva tudi lepa duša.