Imeli so me popolnoma za domačega in med otroki sem bil kakor brat. Posebno sem se rad zabaval s tačas petnajstletno, in ko sem šel na vseučilišče in sem se na gradiču Pražanku, kjer je tačas trgovčeva familija na letnih počitnicah bila ‒ kajti grad je imel drugega gospodarja ‒ poslavljal pred odhodom, zapazil sem, da sem v deklico zaljubljen, ona v mene. Prisezala sva si večno zvestobo, in ker sem na medicino učil se, a od staršev zapuščen bil, bila so mi njena pisma največja tolažba in vsaj duševno krepilo.