Prej, jedva pred nekaj trenutki, je na krovu gori premišljeval neveselo usodo, ki ga žene samotnega v daljni svet, a sedaj se mu naenkrat ponuja več, nego je smel upati, ljubljena deklica, katero pozabiti si je prizadeval, a katere podobe izbrisati iz spomina in iztrgati iz srca ni za en dan ni mogel! Sedaj se mu je kazal ali je pravzaprav že bil konec strašne muke, ki mu jo je prizadeval boj med srcem in razumom, med dolžnostjo in željo. Bežal je bil pred svojo srečo, ker se mu je zdela nedosegljiva, ker ji ni mogel gledati v presvetlo lice, a sedaj se mu je bližala v vsej istinitosti.