Ko je v svoji sobici luč naredil, odpravil voznika, ki mu je njegove stvari z voza prinesel, in se ogledal okoli, zdelo se mu je, kakor da bi bil pol življenja iz te mirne izbe proč. In ko je svoje zaslužene novce spravljal k mali vsotici svoje prejšnje prištedine, moral se je bridko zasmejati: »Delavec sem, za kruh delam, nič nimam, kako bi smel nanjo misliti! Da, istina je, pozabiti!