Utrujen je bil namreč jedva zaspal in razni dnevni vtisi so se mu kot sanje po razpletati počeli ‒ podoba krasne, a nič koketne sopotovalke je bila vmes med njimi ‒ ko je bil nemilo moten. Prebudi ga ‒ oprosti, bralka, življenje je polno proze ‒ neprijetni čut srbenja po životu. »Bolhe,« si misli, pomaga si, kakor si v takih stiskah ubogi trpinčeni človek pomagati more, a zastonj poskuša znova zaspati.