Če ne bova sama govoriti mogla, pišem ti.« Tako je govoril po zadnjem poljubu, ko sta na potu domov zopet med orehi hodila po mehki travi in ko je prej tako vesela, tako brezskrbna in nedolžna deklica v najkrajšem času vsa premenjena nosila v svojem srcu prvo skrivnost svojega življenja, sladko skrivnost prve ljubezni. Gori v vinogradu pak je iz gozda stopil precej po odhodu naših ljubimcev stari Zober s puško na rami in s torbo ob boku, počasno korakal do mesta, kjer sta onadva sedela, tam v tla pogleda kakor iščoč, da li sta kaj izgubila, ‒ in nazadnje, puško in torbo odloživši, sam sel.