ŠESTNAJSTO POGLAVJE Lepega jutra pride v grad do kolena bosonogi desetletni sinko, in ker ni bilo nikogar pred gradom, na pragu pak je silni Sultan dremaje leno namežikoval, obstane na oglu, potiplje se z eno roko za lase, drugo v hlačni žep dene in strah ga je, ker »naprej ne ve, nazaj ne sme«. Že je na tem, da bi ihteti začel, kajti solze se že nabirajo v velikih očeh na debelem licu pod lasatim čelom, ko priskače iz veže gospica in, spoznavši dečka, veselo vpraša: »Kaj bi rad, Janezek? Pojdi no sem, ne boj se!«