je moral tudi zapaziti njeno nagnjenje do njega, ker kmalu mu je zaupala svoje male skrivnosti in govorila z njim kakor otrok z otrokom, kakor da bi bila od mladega skupaj. On pak, ne da bi bil pomislil resnih nasledkov takega čuta, menil je, da je to sestrsko sočutje, prijateljstvo, in veselilo ga je srčno, saj je zavest, da nas kdo rad ima, tako prijeten čut in dober človek je hvaležen za vsako ljubezen. Spremenila se je bila ‒ glejte čuda! ‒ pak stara gospodična Senčarjeva nasproti.