Ni hotel čakati, da bi ga bil poprejšnji njegov gospodar dobil blizu svoje hiše in to celo ob tej uri, čeravno bi bil rad še enkrat videl obličje ter se mu vsaj zahvalil za skrbni opomin. A komaj se je upognil za, pade mu trda palica prek glave, zvrti se mu, noge se pošibé in zvrne se na tla, tiho, kakor bi bil hlod s tnala. »Hej, sosedje,« kričal je župan, kajti on je bil junak, ki je za oglom potolkel mladeniča, »imamo ga, naš je!«