»Odpri, stara prepelica moja, če ne ‒ poderemo in razkrijemo ti streho in ti od zgoraj pademo v luknjo,« vpije oče župan na okencu. Tudi ko bi starka ne bila slišala besedi, morala je vedeti, kaj in kdo je, kajti v vrata se je tisti hip eden zaletel, da se je vsa koča potresnila. Odrine tedaj pah z vrat in nekoliko lovcev stopi s prižgano lučjo in pripravljenimi palicami v hišico, drugi so pa obstopili malo poslopje, da bi jim tiček ne ušel.