Le pograbim malho na ramo, batino v roke, rečem dekličem predicam, ki sem jim ravno tisto pripoved pravil, kako je bila grofinja na šteklju obvisela, da me je nekaj jelo notri po životu gristi, in hajdimo, skočim v vežo. Na pragu je stala buzarona, bistra deklica! ‒ in je rekla: ‚Pojdi,, pojdi!’ pravi, ‚pojdi gor na hribec in povej Domnu, naj pride precej, še nocoj, jaz mu bom nekaj povedala.’ ‚To pa to,’ pravim jaz, ‚tebi pa grem na Klek, kjer stanuje hudir in čarobnica pleše na metli, in če ti rečeš, še nocoj sem gori.’