Precej po tistem je prišla bleda v hišo po trske, kaj-li vraga, in ko je šla venkaj iz hiše, zdelo se mi je, da mi je pomuznila: �li ven,, bali!’ Le pograbim malho na ramo, batino v roke, rečem dekličem predicam, ki sem jim ravno tisto pripoved pravil, kako je bila grofinja na šteklju obvisela, da me je nekaj jelo notri po životu gristi, in hajdimo, skočim v vežo. Na pragu je stala buzarona, bistra deklica! ‒ in je rekla: ‚Pojdi,, pojdi!’ pravi, ‚pojdi gor na hribec in povej Domnu, naj pride precej, še nocoj, jaz mu bom nekaj povedala.’