Vendar kmalu jo popusté te misli in je zopet tožiti in tarnati nad sinom, naj ima pamet, naj se ljudi, zlasti očeta, graščaka, ogiblje, dokler se mu je bati vojaščine, sicer pa naj ničesar ne počenja, kar mu je na jeziku. Še posebej ga je prosila, da bi ji dal pismo nazaj, da se ne izgubi, a je odgovarjal: »Meni ga je treba!« in vse prošnje materine so bile bob v steno. »Kod se pa pride v to luknjo, jaz nisem!« renčal je nekdo zunaj koče na okno.