Vendar se je držal veličastno in učeno na svojem polomljenem stolu, preobračal pisma zdaj pokonci, zdaj počez, zdaj bral od zdolaj, zdaj od zgoraj, zdaj je zopet hudoval se na pisarja, ki je morda že zdavnaj v črni zemlji ležal, da je grozovito grdo in nerazločno pisal. , ki mu je sedel brez besede nasproti in, križem roke držé, čakal katero bo pravo, imel je gospoda za modrega in učenega moža. »Tukajle je eno, ki je graščak podpisan na njem,« reče čez dolgo, ko je preklel vse pisarje, ki si niso znali peresa urezati, da bi bilo spodobno pisati.