Pri taki priliki je imel Oralek navado, pipico iz ust sneti, strkati jo ob nohet pri palcu, stisniti jo med kolena in počasi in na dolgo praviti o Domnu ali, kakor se to ime v litanijah bere, o »«. Ko bi imel tako pamet, da bi si bil mogel Oralkovo povest do besede zapomniti, rad bi jo bil častitim bralcem po starčevem jeziku povedal; a ker sem si jo le po obsežku v spominu ohranil, hočem jo s svojo besedo priobčiti. Neka deklica v vasi * (ime nič ne dé) bila je tako srečna, da je v deveto vas zaslovela zavoljo svoje brhkosti.