Sonce, dasi kasno in onemoglo, bilo je vendar krasno in jasno vzšlo izza jutrovega nebeškega obzorja ter je stalo v vsej svoji lepoti ravno v sredi svojega pota. Po kosmatih smrekah, skrivenčenih in starikavih javorih, ki so rastli bolj velikemu grmičju kakor gostemu gozdu podobni po strmi rebri pol ure od vasi, šumelo je ivje, ki se je tajévalo od vejic in padalo na tla. Tu in tam se je oprostila kaka potlačena brinova veja svojega sitnega jarma, ledene skorje, in pogledala iz snega.