Vedela je vendar, koliko je sinu težko pri srcu, kako ga mora to peči, in v srce se ji je smilil. »Nič ne, ljubi moj!« tako je milo začela tolažiti ga, »nič ne, jutri, ko se bode sonce vzdignilo, vzamem jaz palico in grem dol v dolino k in vse bodem poravnala ž njim in pogovorila ga, da te zopet vzame. Zastran ti pa skrivaj povem toliko, da jo boš lahko dobil po moji smrti; dote boš že imel toliko, kolikor vsak ženin v naši fari, če ne več, pa tiho bodi in sam vedi!