Ker kmetje v okolici niso mogli dolgega nemškega imena s svojimi mehkejšimi slovanskimi jeziki izgovarjati, prekrstili so novega gospoda po svoje in ga med seboj jeli imenovati, bajè zato, ker je imel navado za vsako tretjo besedo klicati: uj, uj! kakor znana ponočna ptica. To ime, kratko in lahko izgovorljivo, prijelo se je rodovine in kmetje nazadnje niso vedeli, ali ima še kakovo ime. Naposled so bili tako bogati, da so se bali tatov in v gnoj pred svinjskim hlevom denar v zakopavali.