Moral si je pritrditi, da se je tudi njemu že od nekdaj hlapec grozno čuden človek zdel; ni ga mogel popolnoma spoznati in razumeti. Zavoljo te prikritosti ravno ga ni mogel nikdar ljubiti prav, kakor bi ga bil sicer ljubil, in iz istega razloga ga je nejevolja prijela in nekak strah ga je prešinil, ko je slišal, da hčer njegovo rad vidi. Zaletelo se je bilo možu, ko je povedal, kdo mu je pravil prvi to reč, in videl je, da je bil hlapec besedo pobral tako naglo, kakor jo je on brez premisleka izustil.