Komaj pa se je dobro usedel in jel razgledovati pogor, ko zasliši pompljanje, kakor da bi veliko ljudi teklo po travniku. Zdi se mu, da ne daleč vidi cel trop ljudi stati; tiho so pa bili vsi ko tatje. Pridejo bliže, ukrešejo ogenj in ‒ o jej! takih ljudi Špilkin še nikdar in nikoli ni videl, takih kosmatinov s čudovitim opravkom in strašno puško.