In res je poležana in pohojena trava pričala, da je dedje niso zastonj posadili. Šele ko Špilkin lesniko dotiplje pred svojim nosom, razbere si v svoji razmišljeni pameti, da štramá in hodi po Sovovem travniku. »Čakaj, vrag vražji,« govori nevoljen sam s seboj, »pa tudi ne grem domov, primojduha da ne grem, tukajle pod lesniko bom spal.«