Zaupal je tudi morda nekoliko na lastno moč in se ohrabril, vidé še drugega človeka blizu. Vendar ubraniti se ni mogel, ležal je, ko bi mignil, v snegu po dolgem, na prsih mu je tiščalo težko, železno koleno rebra v tla in krepka pest mu je zdrgovala goltanec, da je le s slabim in ohripelim glasom ječal: »Pomagaj!« »Tvoja ura se je stekla, nihče je ne bo navil, nihče ti ne bo pomagal.